Spomnim se koncertov v Arigoniju,kjer si sodeloval s svojim ansamblom Delirium in se tudi takrat odpovedal honorarju v korist nakupa prepotrebnih aparatur za Bolnišnico Izola,saj si tako deloval skozi celotno življenje in bil velikokrat tudi zapostavljen,nerazumljen in osamljen in se ti na tak način še enkrat zahvaljujem,da si me tudi v času svoje bolezni,rešil odvisnosti in stresnosti odvajanja od cigaretnega dima...še vedno pa imam pred očmi celotno družino,ko ste gostovali v oddaji o Slovenskih družinah,kateri tudi izrekam globoko sožalje...
http://www.youtube.com...q_-7-_XXE

Prof. dr. Andreju Marušiču,
ki me je strokovno prebudil, človeško oživil in poklicno obvaroval.

Odgovornost za kakovost duševnega zdravja

Dr. Andraž Teršek,
Ustavni pravnik, raziskovalec na UP PINT

Samomor je v Sloveniji velik problem. Slovenija je v vrhu lestvice evropskih držav po stopnji samomorov. Kar zadeva državo in njeno zakonodajno politiko je bil začetek ukvarjanja s tem problemom obetaven, ko je Slovenija sprejela nacionalni program za spoprijem s problemom samomora. A to je bil le prvi korak, politična napoved, ki nujno terja nadaljnje in odločne, pravzaprav odločilne korake.

V letošnjem letu je bil storjen naslednji korak. Sprejet je bil Zakon o duševnem zdravju (ZDZdr). Zakon je treba izpostaviti kritični strokovni oceni. Predvsem ustavnopravni oceni, torej oceni z vidika varstva temeljnih načel o zaščiti duševnega zdravja, temeljnih človekovih pravic in pravno pomembnih interesov vseh vključenih oseb. Istočasno ga morajo kritično ovrednotiti vsi tisti ljudje, ki jim je področje duševnega zdravja in preprečevanja samomora strokovno najbližje.

Končna ocena o kakovosti nacionalne politike in zakonodaje za zaščito duševnega zdravja in preprečevanje samomora pa bo odvisna od dogajanja v družbeni praksi. Pogojena bo z realnim izboljšanjem duševne kakovosti življenja v Sloveniji. Dokaz uspešnosti bi bilo pomembno zmanjšanje stopnje samomorilnosti pri Slovencih.

A tu je na mestu previdnost. Duševnega zdravja seveda ne odraža samo stopnja samomorilnosti. Mnogo ljudi imajo duševne težave, vrst duševne stiske je veliko, področja njihove prisotnosti pa so številna. Zato morajo iti politika, zakonodaja in institucionalna (pravna, terapevtska ipd.) praksa dlje in globlje. Prav nobenega področja posameznikovega življenja ne gre izključiti iz sistemske skrbi za duševno zdravje. Družinsko okolje, izobraževalni procesi, delovnopravna zakonodaja, okoljevarstvo in socialna država se zdijo področja, ki so najpogosteje in najbolj usodno izvor ali spodbujevalec duševnih stisk. Potrebno je spremeniti politični in zakonodajni pristop k tem vprašanjem. Takoj, odločno in sistemsko. V tem oziru gre pritrditi na primer pravnim spremembam glede mobinga, ki so se nedavno zgodile v delovni in kazenski zakonodaji.

In kako sploh razumeti odgovornost države za duševno zdravje? Z zornega kota ustavnega prava velja poudariti, da politična in zakonodajna skrb države na tem področju ne pomenita le podarjenega presežka ali dobre volje države. Daleč od tega. Probleme duševnega zdravja, posebej pa tiste, ki lahko vodijo k samomoru, moramo oceniti tudi z vidika vloge države in njene odgovornosti v kontekstu modela sodobne, socialno-liberalne ustavne demokracije, z vidika razumevanja temeljnih človekovih pravic in svoboščin, nenazadnje in morda najpomembnejše pa v funkciji sodobne ustavnopravne doktrine o pozitivnih obveznostih države.
Prav s sklicevanjem na doktrino o pozitivnih obveznostih države lahko od države terjamo ne le primerno ali zadovoljivo, temveč tudi najvišjo možno in sistemsko še razumno stopnjo skrbnosti in zaščite, ko gre za temeljne človekove pravice in svoboščine. Odgovornost države za duševno zdravje ni izjema od te doktrine. Nasprotno, razumno bi jo bilo postaviti celo v njeno središče. Vključuje namreč tri temeljne pravice, ki so za življenje posameznika v politično organizirani družbi bistvene: pravica do življenja, pravica do dostojanstva in pravica do zdravja in zdravega življenjskega okolja. Vse te tri temeljne pravice vznikajo iz istega pravnega temelja oziroma imajo isto poslanstvo: učinkovita zaščita posameznikovega življenja kot najvišje vrednote in zagotavljanje vseobsegajoče kakovosti življenja.

Če država na tem področju ni uspešna, njena pravna, tudi odškodninska (sistemska) odgovornost ne sme biti bistveno drugačna od njene siceršnje odgovornosti za kršenje (negativni vidik) ali pomanjkljivo zaščito (pozitivni vidik) drugih temeljnih človekovih pravic in svoboščin. Uveljavljati bi jo bilo mogoče pred nacionalnimi sodišči, strasbourškim sodiščem ali Sodiščem ES.

V tem doktrinarnem okvirju gre iskati teoretično prepričljive predloge in praktično učinkovite rešitve za zaščito duševnega zdravja in za učinkovit boj proti samomoru. Tudi pravniki moramo odločno in odgovorno nadaljevati delo, ki ga je tako požrtvovalno, srčno in uspešno opravljal prof. dr. Andrej Marušič.