|
Kako sem nehal biti pacient |
 |
 |
 |
|
Prispeval Hister Caprae
|
|
Torek, 27 Januar 2009 23:51 |
|
Stran 1 od 2  Prof. dr. Andreju Marušiču, dr. med., spec. psih. (1965-2008) v slovo prebivalstvu v duševni stiski za spodbudo.
Najboljši Hipokratovi, Galenovi in Freudovi duhovi so radi oblečeni v temne barve. V ključnem trenutku namreč prej ali slej zdravi njihova izvedenska beseda, z lekarniško belino pa najdejo kvečjemu učinkovit odmerek, da z njim skupaj čim prej presežemo neznosen položaj »pacienta«. Manj znano dejstvo je, da je bil Andrej Marušič tudi pretanjen farmakolog odgovorno in suvereno je znal predpisati pravo kombinacijo medikamentov, ki je bila v skladu z realnimi pričakovanji in možnostmi. »Nujno se morate zdraviti tudi s tabletami,« je rekel iskreno, ko je videl mojo skepso, »ker imate tako razvito imaginacijo in domišljijo, da vam nezavedno lahko sproža nove in nove, prej neznane bolečine, tja do hude invalidnosti.
Tak je paradoks somatizacije. Najbolj nepričakovano prizadene ravno sposoben um.« Kljub zdravilom pa ostaja po Marušiču predvsem izjavljalni aparat. Ta mi je v odločni klinični praksi podal napotek, ki se danes uspešno spreminja v garaško življenjsko delo. Trnova bo še pot do ozdravljenega nevrotika, ameje Marušič prepričal, da bo šlo.
Prof. dr. Andrej Marušič, doktor psihiatrije, doktor medicinskih znanosti, magister kardiologije, diplomirani psiholog. Tudi k diplomi iz prava ga je vleklo. Kardiologije se je lotil, ker je dobro vedel, da komorbidnost pri depresijah lahko povzroči udor in zaplete v prenekaterem organu, strukturi, telesni funkciji. Pri marsikom bi akademski nazivi zveneli pompozno ali vsaj pretirano ambiciozno; pri njem je bilo vse na dlani in speto v enkratno, neponovljivo prepredeno znanje. Kakor v dobrem tekstu pričakujemo slog, dobimo pa človeka, tako je tudi v dobri klinični situaciji iščemo zdravnika, prejmemo pa tovariša, ki nam želi vse najboljše in tudi ve, kako ravnati. Slovensko okolje je tako polno deprimiranosti in samomorov, da bi v njem pričakovali vsaj sto marušičev.A jih še zdaleč nimamo toliko. Zdaj pa sploh ne oziroma so posejani malce kaotično, prikrito, po knjigah in zgodovini.
Črni pes
Če strnem, od koga sem se v življenju največ naučil o »histeriji«, »lenobnem črnem žolču«, Briquetovem sindromu, melanholiji, depresijah ter dostikrat nerazumevajočem okolju, ki jih obdaja, potem je to kaj nenavadna, a inspirativna druščina: Louis Althusser, Renata Ažman, Silke Bercht, Leonard Cohen, Ian Curtis, Anton Pavlovič Čehov, Vito Flaker, Michel Foucault, Sigmund Freud, Julija Kristeva, Tanja Lamovec, Bogdan Lešnik, Gustav Mahler, Dean Reed, Andrew Salomon, Miša Todorović in Andrej Marušič. Z njimi in zaradi njih poleg skrbne pomoči najbližjih lahko spet živim in delujem po najboljših močeh. Znova lahko vidim tekst kot celoto, denimo. Želim si, da ga, takšnega, kot je, prebere tudi rodbina Marušič, ki nanjo te dni mislim intenzivno in v globokem sočustvovanju spričo izgube tako nadarjenega zdravnika, psihologa, znanstvenika, izjemnega človeka.
 Leto 2005 mi je spodneslo tla pod nogami. Vse se je nabralo, prišlo v zajetnih paketih, sonce je postalo na mah črno, muzike ni bilo več slišati, še petja ptic ne, koncentracija in kratkoročen spomin sta šla k vragu, panični napadi so bili del vsakdanjika, utrujenost strahotna, tekst je bil samo zaporedje bolj ali manj ustreznih besed. Kričal sem in na glas prepeval, tulil v klarinet, a se nisemmogel več spraviti »gor«.O tako imenovanih telesnih težavah ne bom zgubljal besed udrtina je nemara še najustreznejši izraz za tisto, kar sem čutil od čelnega režnja skoz pljuča, vse črevesje, tja do sklepov, členkov, ledvenega dela hrbtenice in mezinca na nogi. Kakega pol leta sem se komaj vlačil od postelje do kopalnice, vsi možni specialisti so postali del vsakdanjika, na urgenci sem bil inventar, sistem je očitno sprožil edino rezervno varovalko. Začela se je totalna subjektivacija; vsa morebitna misel je lahko mislila izključno in samo še telo. Izvidi vseh mogočih, tudi najbolj zoprnih preiskav so bili izborni, sam pa sem umiral in bil do vsega ravnodušen. Ena sama velika statika v čustvovanju, nič gor-dol, vstran ali drugam. Če mi je kdo omenil besedo adrenalin, sem rekel, da ne vem, o čem govori. Ko sem čakal na odrešilni spanec, so mi skoz glavo padale smeti čudno pravilnih geometričnih oblik. Bil sem na robu oziroma kukal čezenj, »hudo in na smrt bolan «. Danes se lahko krohotam samemu sebi, toda nekoč sem na psihiatriji zahteval morfij, da bom sploh lahko prenesel strahotne, tope, zelo globoke naseljene in povsem neznane bolečine. Troje zamenjanih antidepresivov, hospitalizacija, psihoterapija, alternative, nič ni pomagalo ali pa je bilo predrago. Najbistveneje pa je, da sem se našel v absolutni brezvoljnosti. Volje ni bilo do čisto ničesar, če sem zelo natančen, volje ni bilo niti do volje še seks mi je bil odvečno, mučno dejanje, ki bi bilo samo dodatno trošilo že tako ali tako usahle potenciale organizma.
|
|
Statistika
Članov : 18
Vsebin : 26
Spletne povezave : 12
Število ogledov vsebine : 26650
|
Prispevki