Ožje področje njegovega delovanja je bilo preučevanje problematike samomorilnosti in depresivnosti. Raziskoval je predvsem genetske dejavnike duševnih motenj. S svojstvenim pogledom na psihiatrijo, da je vse v možganih, ki jih je treba obravnavati kot kateri koli drug del telesa, je vznejevoljil nemalo svojih kolegov. ''Seveda me zanima - iz kakšnega socialnega okolja ste črpali energijo za svojo depresijo in koliko močno se boste morali zoperstaviti, da boste uspešni v soočenju z vsemi temi problemi ... Kadar pa se je nekaj zgodilo brez pravega ozadja, ko se je stvar iniciirala sama od sebe, kot samovžig ... Poglejte, v naslednjih dveh, treh tednih lahko razvijem tako globoko depresijo, da bom popolnoma neuporaben kot direktor, kot mož in kot oče ... Zlahka jo razvijem.
Navsezadnje depresija v moji družini ni tako daleč, da bi moral iskati v ne vem kateri generacijski stopnji ali korenu. Lahko se mi zgodi. Ni treba, da je pri tem kak konkreten življenjski dogodek. ... Vprašanje, kaj je za mojo genetiko najbolje, da ne razvijem depresije. Verjamem, da mi zelo pomaga moj pristop do življenja, sem zelo optimistično naravnan, sproti čistim, zaključujem kroge ... Ampak predvidevam, da bi spadal med tiste, ki bi si z antidepresivi zelo hitro uredil svojo duševno motnjo ...'' je dejal v intervjuju za Sobotno prilogo 15. oktobra 2005.
Prof. dr. Andrej Marušič se je rodil 4. maja 1965 v Kopru. »Od vseh treh bratov sem bil malo bolj divji. Bolj drzen. Impulziven. Moja babica mi je rekla, da sem kot poper.« Ljubiteljski glasbenik in astrolog je leta 1991 po diplomi na ljubljanski medicinski fakulteti najprej postal zdravnik, leto pozneje po diplomi na filozofski fakulteti še psiholog. Zaradi potrebe po večji strokovni širini, je poudarjal. Po magisteriju iz kardiologije je leta 1997 doktoriral na znanem londonskem King's Collegeu. ''Ljudje mislijo, da sem zelo sposoben in da sem z levo roko študiral dve stvari naenkrat, pa to sploh ni res. Garal sem, da bi res zmogel vse to. Tako je zdaj moja največja mora, da sem se vpisal še na tretjo fakulteto ... Na pravno ... V resnici želim doživeti prelivanje med psihiatrijo in sodno prakso. Mislim, da bi se mi tukaj lahko odprl še en delček moje osebnosti, ki ga še nisem dobro spoznal.'' Tako se je razkril v intervjuju za Ono 23. januarja 2007.
V sindrom izgorevanja ni verjel. ''Izgorevanje je zame to, da zaradi preobilice nakopičenega monotonega dela to nehaš opravljati z motivacijo in voljo, ki si ju imel na začetku ... Na svoje življenje gledam kot na eno samo razkošje: sem predavatelj, raziskovalec, ki se ukvarja tako z genetiko kot s humanističnimi vedami, hkrati pa še zdravnik na kliniki. Kaj lepšega se mi skoraj ne bi moglo zgoditi.''
Med letoma 2002 in 2006 je bil prof. dr. Andrej Marušič direktor IVZ. Bil je predstojnik oddelka za raziskovanje zdravja na Primorskem inštitutu za naravoslovne in tehnične vede, član razširjenega strokovnega kolegija za psihiatrijo in nacionalni koordinator za duševno zdravje pri Svetovni zdravstveni organizaciji. Na visoki šoli za zdravstvo je nosil predmet psihiatrija in duševno zdravje, na ljubljanski medicinski fakulteti je imel dodiplomska in podiplomska predavanja s področja javnega duševnega zdravja. Od leta 2000 je delal v specialističnih ambulantah Cardial, od januarja 2006 v psihogeriatrični ambulanti v domu za ostarele Fužine v Ljubljani, od julija 2006 pa je opravljal tudi psihiatrično specialistično dejavnost v zdravstvenem zavodu Celjenje.
Delo z bolniki ga je najbolj polnilo. Bil je dober klinik in tega se je zavedal. Tesnobnim in depresivnim je pomagal destigmatizirati njihove težave tudi z dolgoletnim svetovanjem v Onini rubriki Ordinacija.
''Spomin na znanstvenika in psihiatra mednarodnega formata bo spremljala glasba, ki jo je ustvarjal vseh svojih 43 let. Vendar je bil prof. dr. Andrej Marušič predvsem oče, mož in prijatelj. Zapustil je ženo Katjo, sina Maja in hčerko Karo,'' je Boris Ugrin v imenu družine Marušič sporočil žalostno novico.
''Družina preprosto mora biti. Ne znam si predstavljati življenja brez nje. Če bi se moral odločati med tem, da bom izvrševal ta Saturn v šestem polju, in bi mi nekdo napovedal, da bo šlo v tem primeru z mojima otrokoma navzdol, bi se vedno odločil za družino. Zelo zelo namreč verjamem v potomstvo in razlog bíti v tem, da imaš otroke.''
Avtorica: Klavdija Miko, Vir: Ona priloga Dela - tor, 10. 06. 2008 foto: Igor Modic/Dokumentacija Dela |