|
Naslovnica
 Prispevki Poljudni Članki Intervjuji z Andrejem Kakšen je zdravstveni karton Slovencev?
Tako je. Pravzaprav smo nacionalni inštitut za javno zdravje, varovanje zdravja pa je samo eno od področij našega dela. Pri nas se nenehno prepletajo podatki o zdravstvu, na osnovi katerih oblikujemo ukrepe za naprej, ne samo na ravni projektov in programov, ampak tudi svetujemo glede organizacije zdravstvenih služb. Poleg epidemiologije, higiene in spremljanja zdravstvenega stanja imamo tudi center za organizacijo, ekonomiko in informatiko v zdravstvu. Nadvse pomemben del našega dela je opazovanje in spremljanje zdravstvenega stanja prebivalstva. Tako kot zdravnik v ambulanti obravnava bolezni posameznika, naš inštitut obravnava zdravstveno podobo vse države oziroma vseh državljanov. Tako kot imamo na osebnem kartonu vpisan datum rojstva, zabeležena cepljenja, poškodbe in bolezni, imamo na našem "zdravstvenem kartonu" podatke o tem, kdaj se rojevajo Slovenci, kako upada rodnost, kaj je z smrtnostjo, kako je s prezgodnjo umrljivostjo, katere bolezni prezgodaj jemljejo življenje Slovencem ipd. Vse to je zapisano na zdravstvenem kartonu države oziroma državljanov, tam so tudi podatki o tem, koliko je posameznih bolezni. To pomeni, da je naš karton primerljiv z zdravstvenimi kartoni drugih držav. Naš inštitut skrbi, da so podatki v zdravstvenem kartonu zanesljivi in veljavni, da so spremembe sproti zabeležene. Na njihovi podlagi se lahko primerjamo bodisi sami s seboj skozi čas bodisi z drugimi državami. Kaj kaže primerjava z drugimi evropskimi državami? Kje smo, na vzhodu, zahodu ali na sredini? Če se primerjamo z Evropo, bi rekel, da sodimo približno na sredino. Visoko, z zahodnimi evropskimi državami primerljivo raven smo dosegli na področju osnovnih javnozdravstvenih ukrepov, kot sta higiena in epidemiologija nalezljivih bolezni. Na tem področju ima inštitut za sabo že osemdeset let trdega dela. Res pa je, da nas tudi na tem področju še vedno lahko presenetijo novosti, kot sta bioterorizem in sars. No, to ni nič neobičajnega, saj je ta presenetil celo takšno državo, kot je Kanada. So pa tudi področja, ki nas uvrščajo v vzhodni ali vsaj srednjeevropski prostor. Tja sodimo po prezgodnji umrljivosti, ki nam jemlje nekaj let pričakovane življenjske dobe. Katere so bolezni povzročajo prezgodnjo umrljivost Slovencev? Velika ubijalca sta koronarna bolezen in rak. Pri prezgodnji umrljivosti, ki jo po definiciji beležimo pred 65. letom starosti, so pri moških najbolj problematične ciroze jeter, prometne nesreče in druge z alkoholom povezane zadeve, kot so samomori. Samomor vzame človeku dve desetletji. Povprečna starost osebe, ki naredi samomor, je namreč dvajset let nižja od starosti osebe, ki umre naravne smrti. Vsak samomor nam torej vzame dvajset let, na leto jim imamo 600, kar pomeni 12 tisoč let. Še hujši udarec so prometne nesreče. Resda jih je manj kot samomorov, toda povprečna starost ljudi, ki umrejo v nesrečah, je še nižja. Tako nesreče kot samomori so pogosto povezani z alkoholom, zato lahko rečemo, da je eden glavnih razlogov prezgodnje umrljivosti prav alkohol. V Sloveniji si vzame življenje približno 600 ljudi na leto, to pa našo državo še vedno uvršča v svetovni vrh. Kako se lotevate visoke samomorilnosti? Samomorilnost je zagotovo eden od problemov, ki zahtevajo ukrepe s področja javnega zdravja. Za večino samomorilcev je, kot vemo, značilna navzočnost duševne motnje, ki bi sama po sebi lahko bila zgolj stvar psihiatrije, toda samomori niso samo stvar psihiatrije. Ni namreč pomembno samo to, kar se dogaja v zadnjem trenutku, pomemben je celoten razvoj samomorilnega vedenja. Problema samomorilnega vedenja se je zato treba lotiti multidisciplinarno in multisektorsko. Na vseh področjih. Če začnem na začetku, pri rojstvu otroka: pomembno je, da se otrok rodi v nedepresivnem okolju (mimogrede, v Sloveniji še vedno ni dovolj dobro poskrbljeno za poporodno depresijo matere, ki vpliva tudi na razvoj otroka), potem so tu vrtci in šole, kjer bi lahko že z majhnimi spremembami naredili veliko za odraslega človeka, zlasti za njegovo samozavest, ki je eden od glavnih dejavnikov obrambe pred negativnimi mislimi. Gre torej za področja, v katera so vpeta različna ministrstva: od ministrstva za delo in družino do ministrstev za šolstvo, zdravje ter okolje in prostor. Na inštitutu pripravljate predlog javnozdravstvenih ukrepov, ki naj bi prispevali k zmanjšanju samomorilnosti. Za kakšne ukrepe gre? V svetu velja za najučinkovitejšo metodo preprečevanja samomora zgodnje prepoznavanje depresije, zato smo se odločili, da bomo najprej začeli z dodatnim izobraževanjem splošnih zdravnikov. Začeli smo v celjski in koroški regiji, ki imata skoraj četrtino vseh samomorov v Sloveniji. V sedemnajstih zdravstvenih domovih v obeh regijah smo pripravili predavanja in delavnice, na katerih smo splošne zdravnike učili prepoznavanja znakov in simptomov depresije. Povedati moram, da je bil odziv zelo dober. V teh regijah, v katerih se zgodi 150 samomorov na leto, dela približno 150 zdravnikov, tako da je mogoče pričakovati, da bo tamkajšnji zdravnik doživel po en samomor na leto. Zdaj bomo spremljali, ali se bodo stvari kaj spremenile. Pričakujemo in upamo, da se bo število samomorov v teh dveh regijah ob koncu leta z zdajšnjih 150 zmanjšalo na 120.
Zadnjič posodobljeno: Torek, 05 Oktober 2010 11:59 |
|
Tudi na Facebooku StatistikaŠtevilo ogledov vsebine : 69969
Prisotni 2 gostov .
|
