|
Samomori med mladimi: Mladostniki se lahko hitro znajdejo v hudih stiskah |
 |
 |
|
Prispeval Hister Caprae
|
|
Četrtek, 22 Januar 2009 02:07 |
 Strokovnjaki menijo, da je v času odraščanja najpomembnejši pristen odnos s starši, ki edini lahko prepoznajo otrokove težave
Samomori med mladimi na Hrvaškem so vzbudili veliko pozornosti medijev, a se dogajajo tudi pri nas. V minulem tednu je namreč samomor storil tudi dijak ene od ljubljanskih srednjih šol.Tudi statistični podatki so vedno bolj skrb zbujajoči, pravijo strokovnjaki, saj se vedno več mladih odloča za samomor. "Odgovora, zakaj se mladostniki najpogosteje odločijo za samomor, nimamo. Gre za zelo občutljivo obdobje, ko mladostnik še ni izoblikovan," pravi dr. Andrej Marušič, psihiater in nacionalni koordinator za duševno zdravje.
Psihologinja Milena Vidmar pojasnjuje, da je eden od vzrokov ta, da se mladi v tem obdobju srečajo z velikimi pričakovanji staršev, ki so pogosto nerealna, zato mladostniki stalno čutijo, da jih ne bodo mogli nikoli doseči.
Druga stvar je ta, da mladi v tem času trgajo vezi s starši, se osamosvajajo, a hkrati starše še vedno potrebujejo. Zato morajo starši v tem času spremeniti odnos do otroka, jih začeti jemati resno in bolj enakovredno ter se z njimi bolj odraslo pogovarjati. Le tako bodo namreč ohranili stik z otrokom. V nasprotnem primeru pa se bodo mladi obrnili na svoje sovrstnike, kar pa je tveganje, saj nikoli ne veš, kakšne so vrednote družbe, v kateri se znajde mladostnik.
Prevelik prepad med otrokom in starši je lahko kritičen
"Starši otroka in njegov razvoj spremljajo preveč od daleč. To je tako, kot če bi ga opazovali iz Postojne v Ljubljano. Opazijo, da je storil kakšen korak v pozitivno smer, pa tudi negativne, a otrok ravno te negativne lahko podoživlja in v svojem razmišljanju o spodrsljajih drsi nazaj. To ga lahko privede tudi v daljšo depresijo, ki jo prepoznamo po odmikanju od okolice, ko ne odgovarja na telefonske klice in nima prave volje do učenja. V takšnih trenutkih je treba hitro ukrepati, saj se sicer lahko to razvije v strahove, fobije, depresijo in anksioznost, otroka je tako strah pred šolo, da si ne upa več stopiti vanjo. To pa je že bolezen. Starši morajo biti ves čas opazovalci svojih otrok, da pravočasno opazijo spremembe. Res je, da imamo vse manj časa, spremljanje mladostnika pa ga zahteva veliko. Dejstvo je tudi to, da so tovrstne težave še vedno stigmatizirane in da o njih ne govorimo dovolj, da jih ne priznamo ter ne prepoznavamo dovolj zgodaj," je povzel Marušič.
Pomembno je torej to, da znajo starši predvsem prepoznati spremembe otroka in se nanje odzvati. Za to so še kako dobrodošla različna izobraževanja za starše, na primer šola za starše, ki jo v Ljubljani izvaja Zveza prijateljev mladine. "Na naši gimnaziji imamo denimo starševske večere, na katere pride tudi po 50 staršev. Iz vprašanj vidim, da potrebujejo našo pomoč," pravi Vidmarjeva, ki kot psihologinja dela na gimnaziji Šentvid v Ljubljani.
 Država še nima preventivne politike pred samomori
Pomembna pa je tudi vloga učiteljev. "Včasih dijaki težave prikrivajo z uspešnostjo (so odlični, priljubljeni...) in takrat učitelji res težko prepoznajo, da je kaj narobe, saj je šola vendarle učno okolje, kjer se vse ocenjuje z uspešnostjo učenja. Pogosto pa je slab učni uspeh znamenje, da se v otroku nekaj dogaja, zato je pomembno, da učitelj to opazi in opozori starše ter učenca, ki nato poiščejo pomoč različnih strokovnjakov, saj teh šola ne zagotavlja. Nujno pa bi bilo, da se v naš učni načrt sistemsko vključi izobraževanje o življenju. Tega je bistveno premalo, nekaj na primer o vrednotah govorijo razredniki na govorilnih urah, a je vsega skupaj premalo," je prepričana Vidmarjeva. Poudarja pa, da samomori niso krivda šole, saj so pogosto tudi odraz družbenega stanja. Podobno meni tudi Andrej Marušič: "Na šolah bi potrebovali več entuziastov, ki bi s povezovanjem z različnimi zunanjimi ustanovami, ki se ukvarjajo s tovrstno tematiko, dosegli, da bi imeli duševno zdravo šolo. Tega nobeden od nas še ne zahteva. Bilo pa bi dobro, da bi se določilo, da je na vsaki šoli v šolskem letu določeno število ur pouka, namenjenih človeku - za varnost pred samomorom. Pri tem bi morali sodelovati vsi resorji, od zdravstva do sociale, psihologov…"
Država nima preventivne politike, čeprav statistika kaže, da v vsakem razredu tekom življenja eden naredi samomor, pravi Marušič. Na ministrstvu za zdravje se strinjajo, da področje ni zakonsko ustrezno pokrito. Je pa v okviru zakona o duševnem zdravju (ta je do 26. marca v javni razpravi, v aprilu gre v obravnavo na vlado in potem v državni zbor) predvidena izdelava nacionalnega načrta za duševno zdravje, ki ga bo pripravil Svet za duševno zdravje. S tem dokumentom bo Slovenija dobila "možnosti za reševanje aktualnih problemov, kot ga omenjate", pravijo na ministrstvu.
Da je svetovalnih služb premalo, pravi Martin Bertok, psihoterapevt z Inštituta za psihoterapijo in transakcijsko analizo, ki meni, da v slovenski družbi ostaja relativna tolerantnost do samomora. Med ključnimi razlogi za odločitev za samomor so v 95 odstotkih težave v odnosih in osamljenost, ki so posledica slabe samopodobe in podobe o drugih. "Nisem vreden, da sem živ." "Ubil se bom, potem pa bo videla, kako ji bo žal." "Dokazal bom, da nima prav, pa naj stane, kolikor hoče." "Ubil se bom in bodo videli, kako so me imeli radi…" so sporočila in projekcije, ki jih ustvarjajo ljudje, ki želijo narediti samomor, je dejal Martin Bertok.
Tekst: Jana Petkovšek, Mojca Zorko
Andrej Marušič (Foto: Matej Povše)
Izvirna novica objavljena v Dnevniku 22. marca 2008
Članek je last avtorjev in Dnevnika
|
|
Statistika
Število ogledov vsebine : 61988
|
Prispevki 