|
Pogrešam njegov nasmeh |
 |
 |
|
Prispeval Hister Caprae
|
|
Sobota, 24 Januar 2009 15:34 |
 Bila sta nerazdružljiva prijatelja od mladih nog: dr. Andrej Marušič in dr. Aleksander Zadel. Oba Koprčana, sošolca v gimnaziji, "cimra" po duši v Ljubljani med študijem, priči drug drugemu, povezana tako v profesiji, saj je tudi dr. Zadel psiholog, kot kasneje še z družinama in sploh kot človeka, ki jima ni zmanjkalo vedoželjnosti, idej in energije, kako odkriti, spremeniti, popraviti, izboljšati ta svet in njegove dimenzije. Pol leta po smrti najboljšega prijatelja se dr. Zadel skupaj z nami spominja, kaj sta doživela in preživela ter kaj vse bi še lahko ...
Corpus Anima Ratio je naziv inštituta za osebnostni razvoj dr. Aleksandra Zadela, specialista klinične psihologije, ki je bil dobršen del svojega življenja najboljši prijatelj pokojnega psihiatra dr. Andreja Marušiča. Mnogo prezgodaj umrlega zaradi krute bolezni ga je slovenska in svetovna javnost poznala kot izjemnega, nadvse sodobnega in sposobnega strokovnjaka, zdravnika. Dr. Zadel pa ga je - poleg Marušičeve družine - poznal domala do obisti, saj sta skupaj rasla iz dečkov v mlada, zrela in nadvse kompetentna moža in strokovnjaka.
Dr. Zadel, kaj vam je prijateljstvo z dr. Marušičem pomenilo v času njegovega življenja in kaj vam pomeni sedaj, ko je, žal, pokojen?
Glede na to, da sva bila z Andrejem prijatelja približno 30 let, je to prijateljstvo šlo skozi različne faze. Od tistega izjemno burnega, intenzivnega, ko je veljala fraza "kot rit in srajca", ko sva bila skupaj cele dneve, do pravega zrelega prijateljstva, ko sva bila, kot sva se šalila, kot stara zakonca. Spoznala sva se na prvi šolski dan v prvem letniku gimnazije, ko je po svoji dobri naravi Andrej nekaj kompliciral ... no, takrat smo temu rekli, da komplicira, a on je že imel svojo vizijo, kako urejati svet. Skupaj s še dvema sošolcema, Igorjem Kosmino in Bojanom Pahuljetom, smo bili nerazdružljivi. Srednješolska leta so tista, ko se navežeš drug na drugega. Takrat smo bili vsi enaki, idealisti, z nešteto cilji v življenju, in hkrati smo jemali življenje kot največji hec. Smeh in humor sta bila eno največjih lepil najinega in našega prijateljstva. Tudi če se je zgodilo kaj neprijetnega, smo obrnili na šalo. Iz tega se je rodilo neverjetno zaupanje drug v drugega. In predvsem smo si tudi medsebojno pomagali, brez računice in nesebično.
 |
| Dr. Andrej Marušič in dr. Aleksander Zadel - Foto: arhiv Aleksandra Zadela |
Pravzaprav idealno prijateljstvo?! Na čem sta ga gradila?
To prijateljstvo je bilo, kot ga vidim danes, resnično blizu ideala. Zase lahko rečem, da je močno definiralo moj osebni razvoj. Danes lahko odnos prijateljstva definiram na podlagi izkušnje, ki sem jo imel z Andrejem. Zato sem kot prijatelj zahteven. Če vzpostavim ali poskušam vzpostaviti kakšno prijateljstvo, si ga ne predstavljam drugačnega, kot je bilo najino z Andrejem. Čeprav se zavedam, da je bilo to edinstveno in neponovljivo. V gimnazijskih letih se je vzpostavilo tudi izjemno močno prijateljstvo med nami fanti (Andrejem, Igorjem, Bojanom in mano) in Ksenijo (Mahne) Benedetti. Njuno prijateljstvo je bilo v zadnjih letih še posebno močno. Andrej je, odkar je zbolel, veliko črpal iz njunega prijateljstva.
Sta oba študirala psihologijo, ker sta si bila tako blizu ali ker sta imela podobna zanimanja?
Bila sva si neverjetno blizu. Včasih sva si brala misli. V četrtem letniku sva se oba odločila: on za medicino, in je že kmalu vedel, da bo psihiater, jaz pa za psihologijo. V tistem času se je začel Andrej že zelo intenzivno izražati skozi glasbo. Ksenija ga je že takrat spremljala na klavirju, jaz občasno na tolkalih. Najino prijateljstvo je tudi v študentskih letih temeljilo na sorodnem pogledu na svet in na prosti čas. V času študija smo cela poletja preživljali skupaj v ansamblu. Srečen sem, ker je izdal čudovit CD.
Katerih skupnih mladostniških "podvigov" se najbolj spominjate?
Najina potovanja so bila nepozabna. Zgodilo se je na primer, da je nenadoma, medtem ko sva kje "modrovala", padla kot z neba odločitev, da jo kam mahneva. In sva šla! Zvečer v Pulj v Piramido, zjutraj sva bila v Tivoliju, naslednji večer na koncertu Luce Carbonija v Bologni. Vse skupaj z nekaj deset tisoč lirami v žepu (danes nekaj deset evri). Njegovi tamkajšnji znanci (Andrej je imel tako gosto razpredeno socialno mrežo, da si človek tega še predstavljati ne more, več kot polovico ljudi, ki jih poznam, mi je predstavil Andrej) pa so se nama čudili, češ, kako bova s to borno vsoto denarja preživela en dan v Italiji. Midva sva v Italiji potem ostala še tri dni. Za naju to ni bil problem, znašla sva se v vsaki situaciji in se še odlično zabavala.
Andrej je bil zelo priljubljen ...
Neverjetno! Kamorkoli je šel, je mimogrede spoznal ljudi. Andrej je bil magnet. Velikokrat sem se spraševal, kako se mu sploh da in kako zmore komunicirati in vzdrževati stik s toliko ljudmi. Navezal je stik, se pogovarjal, se predstavil, se iskreno zanimal za druge in si potem vse to zapomnil. To je on počel, kot bi stresal iz rokava. Imel je neverjetno energijo za spredanje in vzdrževanje socialne mreže. Tudi če ni videl človeka dve leti, ko sta se ponovno srečala, je zaživel občutek, kot da se sploh nista nikoli razšla, kot da sta ves čas skupaj.
Kaj pa sedaj, ko ga več ni?
Dobro se zavedam, da sem danes tak, kakršen sem, v veliki meri tudi zaradi tega prijateljstva. Imelo je neverjeten vpliv na to, kako razmišljam, kako delam in kakšno odgovornost imam do dela. Res imam dva starejša brata in bratovstva ne more nič nadomestiti, a to prijateljstvo mi je dalo tako v kvaliteti kot v kvantiteti zelo veliko. Zanj kaj takega ne bi mogel trditi, saj je imel s svojima starejšima bratoma, Draganom in Dorjanom, neverjeten odnos. Nepredstavljiv. Niti v pravljicah ni takega. Pogosto je pripovedoval, kako sta skrbna, največ mu je pomenilo, ker sta ga obravnavala kot sebi enakega. Na to je bil izjemno ponosen. Prijateljstvo, ki sva ga imela, je bilo tako trdno, da je živelo tudi tedaj, ko je bil v Ameriki ali Angliji. Ko sva morala večino časa dodeliti delu in družini. A vseeno sva si bila ves čas zelo blizu, v šali sva dejala, da sva kot zakonca: vihariva skozi vse mogoče, se tudi pošteno skregava, in vendar sva kot eno ... Eden najlepših skupnih spominov zadnjih let je povezan s skupnimi počitnicami na Rodosu. Že dejstvo, da smo bili skupaj, mi je pomenilo ogromno. Zvečer sva sedela v miru na vrtu gostilne, družini sta spali, midva pa sva se pogovarjala, pogovarjala. Z njim se je bilo neverjetno lepo pogovarjati, pa čeprav je - in temu sva se vedno smejala - on govoril 70 odstotkov časa, jaz pa 30. Bil je izjemno ekstravertiran človek. Ta dialog naju je polnil.
Komu je najbolj zaupal? Vam?
Ne, najbolj družini. Mogoče v gimnaziji, v kakšnem trenutku. Ko je imel občutek, da bo šlo kaj narobe, se je najprej obrnil na družino, ko se je poročil, pa na ženo Katjo. Če bi napisali učbenik o družini, bi lahko dali za primer njega in njegovo družino. Družina mu je bila svetinja. Nasploh, karkoli je Andrej počel, je počel tako intenzivno, da se z njim ni splačalo "tekmovati". Ko je delal, je bil najboljši delavec. Ko je bil prijatelj, je bil najboljši prijatelj, ko si se skregal z njim, je bil najtrši sogovornik. Midva recimo nisva smela debatirati o politiki. Pri tej temi nisva nikoli prišla na konec in zato sva jo preprosto snela z dnevnega reda.
Se motim, če dodam, da je bil rad všečen?
Ja, res je, vendar hkrati ni okleval niti stotinko sekunde, da ne bi odkrito povedal, kar je mislil. Ne glede na to, ali se sto ljudi ne bi z njim strinjalo. Ko se je vrnil v Slovenijo, je bil v strokovnem smislu tako napreden, da je imel težave že zaradi svoje drugačnosti. Sam sem zaznaval (o tem nisva veliko govorila), da je slovenska psihiatrična stroka, izvzemši posameznike, potrebovala deset let, da je doumela, da Andrej razmišlja sodobno, ustrezno, kvalitetno in nadvse pragmatično in učinkovito za to stroko. Osebno mi je žal, ker ni delal dovolj dolgo, da bi imel učence, ki bi jim predal praktično znanje. Zapuščina v znanstvenoraziskovalnem delu je veličastna, žal se je njegov občutek za zdravljenje - celjenje duše - poslovil skupaj z njim.
Ali vi osebno pripravljate kaj posebnega kot del njegove (strokovne in osebne) zapuščine?
Andrej je želel na primorski univerzi razviti doktorski študij suicidologije. Danes z njegovima bratoma, njegovimi sodelavci in mladimi raziskovalci ter prijatelji in kolegi iz tujine in drugimi strokovnjaki, ki so se pridružili ideji, pripravljamo kompleksen dodiplomski in podiplomski študij psihologije, ki se bo s svojo nekonvencionalnostjo, stremljenjem k odličnosti in učinkovitosti poskusil približati načinu, za katerega je živel, delal in dihal Andrej.
Na nedavni okrogli mizi v njegov spomin je brat Dragan dejal: "Ena zvezda manj na Zemlji, ena več na nebu ..." Kaj bi dodali vi?
Pogrešam njegov smeh.
Besedilo: Lea Kalc Furlanič
Fotografija: iz arhiva dr. Aleksandra Zadela
Izviren članek objavljen v prilogi Večera in Primorskih novic - Bonbon: v torek 20. januarja 2009
Besedilo in fotografija so last njihovih avtorjev in priloge Bonbon.
|
|
Statistika
Članov : 18
Vsebin : 26
Spletne povezave : 12
Število ogledov vsebine : 26648
|
Prispevki 